Prodajna pogodba (oz. v vsakdanji rabi največkrat poimenovana kupoprodajna pogodba) je pogodba, s katero se prodajalec kupcu zavezuje, da bo stvar ali pravico, ki jo prodaja, nanj prenesel oz. mu jo izročil tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico, kupec pa se prodajalcu zavezuje, da mu bo za to stvar oz. pravico plačal določeno kupnino.
Vsebino kupne pogodbe skupaj z različnimi modalitetami nakupa (prodaja na obroke, prodaja z lastninskim pridržom itn.) dokaj natančno ureja Obligacijski zakonik in od mnogih določb zaradi njihove obvezne narave ni mogoče odstopati. 
S prodajno pogodbo se dejansko srečujemo praktično vsakodnevno, pa se morda tega niti ne zavedamo in vsebini pogodbe ne posvečamo posebne pozornosti, npr. ob nakupu živil ali oblačil. Nekatere situacije, kot je npr. nakup nepremičnine, pa od nas terjajo, da prodajni pogodbi posvetimo več pozornosti.

Pri prodaji nepremičnin je eden od pogojev za pridobitev lastninske pravice tudi zemljiškoknjižno dovolilo prodajlca. Gre za enostransko izjavo prodajalca nepremičnine, s katero ta dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini na kupca kot pridobitelja. Zemljiškoknjižno dovolilo je lahko sestavni del kupoprodajne pogodbe, lahko pa je podano v samostojni listini. Ker gre za enostransko izjavo, za ti. razpolagalni posel, to ni pogodba in torej ne terja strinjanja in podpisa druge pogodbene stranke.

Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da bo ena stranka drugi izročila določen znesek denarja (lahko pa tudi določeno količino drugih nadomestnih stvari) v znamenje, da je pogodba med njima sklenjena. Izročenim dobrinam rečemo »ara.«
Če v takšnem primeru ni izrecno dogovorjeno drugače, se šteje, da je pogodba med strankama sklenjena v trenutku, ko je ara dana. Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara seveda vrniti tistemu, ki jo je dal, ali pa se všteti v izpolnitev obveznosti (npr. v kupnino). Določitev višine are je prepuščena pogodbenima strankama.
Ara se največkrat uporablja v primeru nakupa nepremičnin, lahko pa tudi pri kupovanju vrednejših premičnin, npr. avtomobila. Z njo si v praksi predvsem kupec zagotovi, da bo prodajalec prodajano stvar prodal njemu in ne morda kakšnemu drugemu zainteresiranemu kupcu. Pomembno je namreč vedeti, da brez izrecnega dogovora med strankama tista stranka, ki je aro dala, ne more preprosto odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki, prav tako pa tega ne more storiti prejemnik are s tem, da vrne dvojno aro. Za takšen odstop od pogodbe je, kot rečeno, potreben izrecen dogovor med stankama. Če pa takšen dogovor obstaja, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe. Če v takšnem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.

Veljavna zakonodaja ne dela več razlik med najemno in zakupno pogodbo, temveč za obe poimenovanji pogodbenega odnosa določa enotna pravila. V praksi se še vedno mnogokrat uporablja izraz »zakupna pogodba« za najem zemljišč, izraz »najemna pogodba« pa za najem stanovanj in predmetov (npr. avtomobila).
Z zakupno oz. najemno pogodbo se zakupodajalec oz. najemodajalec zavezuje, da bo zakupniku oz. najemniku izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino oz. najemnino. Pri tem velja poudariti, da raba pomeni tudi pravico uživanja stvari, tj. pravico pobiranja plodov, če ni s pogodbo drugače dogovorjeno.

Z menjalno pogodbo se vsak od pogodbenikov svojemu sopogodbeniku zavezuje, da mu bo izročil zamenjano stvar ali prenosljivo pravico, tako da bo sopogodbenik na zamenjani stvari oz. pravici pridobil lastninsko pravico. Menjlna pogodba glede pravic in obveznosti učinkuje, kot bi bili sklenjeni dve prodajni pogodbi in je torej na njeni podlagi vsak pogodbenik zavezan, kot bi bil prodajalec. 

Predpogodba je pogodba, s katero se pogodbene stranke obvežejo, da bodo pozneje sklenile drugo, glavno pogodbo.Takša pogodba je za podpisnike pogodbe zavezujoča, če vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe (npr. predmet pogodbe, pogodbeno ceno, roke izpolnitve ipd.). Če pa po sklenitvi predpogodbe pride do bistveno spremenjenih okoliščin, predpogodba za njene podpisnike ne bo več zavezujoča. 

Podjemna pogodba, imenovana tudi pogodba o delu ali delovršna pogodba je pogodba, s katero se podjemnik naročniku zavezuje, da bo opravil določen posel, npr. izdelal ali popravil kakšno stvar ali opravil kakšno fizično ali intelektualno delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal.

S pogodbo o naročilu avtorskega dela se avtor naročniku zaveže ustvariti neko določeno avtorsko delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se avtorju zaveže, da mu bo za to delo plačal honorar.
Avtorska pogodba je zelo podobna podjemni pogodbi. Bistvena razlika je v naravi dela, ki ga avtor opravi za naročnika. Avtorsko pogodbo je namreč mogoče skleniti le v zvezi z delom, ki ga je mogoče opredeliti kot avtorsko, tj. kot individualno intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je navzven izražena (npr. predavanje, članek, knjižno delo, pesem, računalniški program, slika, kip, skica ipd.). Če ne gre za takšno delo, moramo skleniti podjemno pogodbo. 

Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero delojemalec in delodajalec skleneta delovno razmerje. Delovno razmerje je razmerje med navedenima strankama, v katerem se delojemalec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da bo posojilodajalcu po določenem času vrnil enak znesek denarja oz. enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Pomembno je vedeti, da posojilojemalec na prejetih stvareh pridobi lastninsko pravico.

Vrsta posojila je tudi KREDITNA POGODBA. Pri kreditni pogodbi kreditodajalec kreditojemalcu kredit daje v okviru svoje dejavnosti, poslovanja ali poklica, in sicer v denarju, kot odlog plačila ali v obliki drugačnega podobnega finančnega dogovora.

Za razliko od posojilne pogodbe se s posodbeno pogodbo posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da mu bo stvar vrnil. Pri tem stroške rednega vzdrževanja stvari nosi izposojevalec.

S shranjevalno pogodbo se shranjevalec položniku zavezuje, da bo od njega sprejel določeno premično stvar in jo zanj hranil, nato pa mu jo bo na zahtevo (ali po preteku določenega časa) spet vrnil, in sicer skupaj z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje. V času hrambe shranjevalec nima pravice uporabljati stvari, ki mu je bila zaupana v hrambo.
Pri shranjevalni pogodbi je pomembo vedeti, da jo lahko veljavno sklene tudi položnik, ki sicer s stvarjo ni upravičen razpolagati. Shranjevalec mu mora stvar vrniti, razen če izve, da je bila ukradena.
Posebna oblika hrambe je tudi gostinska hramba. Gostinci namreč glede stvari, ki jih gostje prinesejo s seboj, veljajo za shranjevalce in gostom odgovarjajo, če stvari izginejo ali se poškodujejo.

Pri skladiščni pogodbi gre v osnovi pravzaprav za posebno obliko shranjevalne pogodbe, saj se zanjo smiselno uporabljajo pravila o hrambi. S skladiščno pogodbo se namreč skladiščnik položniku zavezuje, da bo zanj sprejel in shranil določeno blago, da bo ukrenil vse potrebno ali dogovorjeno za ohranitev tega blaga v določenem stanju in da ga bo na zahtevo položnika ali drugega upravičenca spet izročil, položnik pa se skladiščniku zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo. Gre torej za podobno pogodbeno razmerje, kot pri hrambi, pa vendarle z nekaterimi pomembnimi razlikami. Tako je npr. skladiščna pogodba vedno odplačna, poleg tega pa ima skladiščnik za svoje terjatve iz skladiščne pogodbe in za druge terjatve, nastale v zvezi s hrambo blaga, na tem blagu zastavno pravico.

Pri tovrstni pogodbi gre za splošno poimenovanje najrazličnejših oblik sodelovanja med gospodarskimi subjekti. Takšna pogodba je prikrojena specifičnim značilnostim konkretnega posla ter prilagojena potrebam in zahtevam pogodbenih strank v vsakem posamenem primeru.

Gre za pogodbo, s katero se podpisniki dogovorijo, da tretjim nepooblaščenim osebam ne bodo razkrivali podatkov in informacij, ki jih bodo prejeli ali izvedeli od svojega pogodbenega partnerja. Informacije se običajno nanašajo na obstoječe ali nameravane poslovne projekte in bi pogodbeniku v primeru nepooblaščenega razkritja s strani drugega pogodbenika lahko povzročile finančno in gospodarsko škodo. 
V dogovorih o nerazkrivanju je za morebitne kršitve običajno dogovorjena visoka pogodbena (denarna) kazen. 

Najpogostejši obliki sta pogodba o finančnem leasingu (poimenovana tudi pogodba o finančnem najemu) in pogodba o operativnem leasingu (poimenovana tudi pogodba o poslovnem najemu).

Pri finančnem leasingu gre za financiranje nakupa določenega predmeta in prepustitev tega predmeta v uporabo leasingojemalcu za daljše obdobje, za kar leasingojemalec leasingodajalcu redno (npr. vsakomesečno) plačuje določene denarne zneske. Gre za pogodbo, ki je nekoliko podobna kreditni pogodbi, vendarle pa z bistveno razliko, da leasingodajalec kot financer nakupa na kupljenem predmetu (npr. avtomobilu) v času trajanja pogodbe ohrani lastninsko pravico, leasingojemalec pa ima na predmetu pravico uporabe. Običajno po izteku trajanja pogodbe lesingodajalec prenese lastninsko pravico na kupljenem predmetu na leasingojemalca.

Operativni leasing je zelo podoben najemu. Leasingodajalec financira nakup predmeta (npr. avomobila) in ga v zameno za mesečno plačevanje dogovorjenih denarnih zneskov prepusti v uporabo leasingojemalcu. Leasingojemalec tudi ob prenehanju pogodbe ne postane lastnik predmeta, vse stroške vzdrževanja predmeta pa v času trajanja pogodbe pokriva dajalec leasinga. 

S pogodbo o trgovskem zastopanju se zastopnik svojemu naročitelju zaveže, da bo skrbel, da bodo tretje osebe s naročiteljem klepale pogodbe v zvezi z njegovo dejavnostjo in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem (pa tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal s tretjimi osebami pogodbe), naročitelj pa se zavezuje, da bo zastopniku za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo). 
Pri agencijskih pogodbah zastopnik (agent) deluje v tujem imenu in za tuj račun in v primeru sklenitve pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo (za kar si je zastopnik prizadeval) ne more zastopati obeh strani. Pomembno je tudi vedeti, da je zastopnik lahko le tisti, ki samostojno in s pridobitnim namenom opravlja zastopanje kot registrirano dejavnost.

S posredniško pogodbo se posrednik naročitelju zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti z njim v stik osebe, ki se bodo nato z naročiteljem pogajale za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da bo posredniku za takšno posredovanje dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. 
Pri posredniških poslih deluje posrednik v svojem imenu in za svoj račun in lahko, vsaj teoretično, posreduje na podlagi naročila, ki ga je dobil od obeh strank, ki se bosta nato medsebojno pogajali za sklenitev določene pogodbe.
Pri tovrstni pogodbi je dobro vedeti, da se bo pri presoji obravnavala kot podjemna pogodba, če je v njej dogovorjeno, da bo posrednik v vsakem primeru pridobil pravico do plačila – torej tudi v primeru, da bodo njegova prizadevanja ostala neuspešna. 

S starinarsko pogodbo, poimenovano tudi pogodba o prodajnem naročilu, se prevzemnik naročila naročitelju zavezuje, da bo določeno stvar, ki mu jo je ta izročil, v določenem roku prodal za določeno kupnino; če pa mu izročene stvari v tem času ne bo uspelo prodati, mu jo bo v tem roku spet vrnil. Šteje se, da je prevzemnik naročila sam kupil prevzeto stvar, če je v dogovorjenem roku ni ne prodal (in naročitelju izročil kupnine), niti je v tem roku naročitelju ni vrnil.
Kot pove že ime, lahko tovrstno pogodbo uporabimo pri prodaji predmetov preko starinarnic, sejmov rabljene opreme in podobno. 

Z izročilno pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem (in posvojencem)ter njihovim potomcem. S pogodbo je lahko zajeto samo že obstoječe izročiteljevo premoženje (in ne tudi tisto, ki bo morda pridobljeno šele kdaj v prihodnje), bodisi v celoti ali zgolj v določenem delu. To premoženje nato v primeru izročiteljeve smrti ne sodi v izročiteljevo zapuščino.
Ker so torej posledice izročilne pogodbe občutne, za njeno veljavnost obstajata dva zelo pomembna pogoja: z no se morajo strinjati vsi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi po izročitelju dedovali kot zakoniti dediči, sklenjena pa mora biti v obliki notarskega zapisa. Besedilo torej lahko pripravimo sami, vendar pa ga mora za dejansko veljavnost pogodbe v notarskem zapisu potrditi še izbrani notar. 

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se preživljalec zaveže preživljancu, da ga bo preživljal, lahko pa tudi, da bo zanj skrbel in ga varoval, mu obdeloval posestvo in po njegovi smrti oskrbel pogreb ipd., preživljanec pa preživljalcu v zameno izjavi, da mu zapušča vse ali del svojega premoženja, pri čemer je sama izročitev premoženja odložena do izročiteljeve (tj. preživljančeve) smrti.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Besedilo takšne pogodbe lahko pripravimo sami, vendar pa ga mora za dejansko veljavnost pogodbe v notarskem zapisu potrditi še izbrani notar. 

S pogodbo o preužitku se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Pri tako dogovorjenih dajatvah in storitvah gre lahko za občasne denarne dajatve, nudenježivljenjskih potrebščin, oskrbovanje, zagotovitev stanovanjskega prostora, prepustitev uživanja določenega zemljišča ipd.
Pogodba o preužitku mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Besedilo takšne pogodbe lahko pripravimo sami, vendar pa ga mora za dejansko veljavnost pogodbe v notarskem zapisu potrditi še izbrani notar. 

Gradbena pogodba je vrsta podjemne pogodbe. Z njo se izvajalec naročniku zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku na določenem zemljišču zgradil določeno gradbo ali da bo na takem zemljišču oz. na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za takšno delo plačal določeno ceno.
Gradbena pogodba mora biti zaradi svoje pomembnosti sklenjena v pisni obliki. V primeru zahtevnejših gradbenih del gre namreč za kompleksnen skupek medsebojnih pravic in obveznosti izvajalca in naročnika, ki so urejene z več pravnimi akti (npr. Obligacijski zakonik, Gradbeni zakon), prav tako pa se že tradicionalno uporabljajo tudi Posebne gradbene uzance (ki se naslanjanjo tudi na poslovne običaje), in pogodbena določila mednarodne zveze svetovalnih inženirjev – FIDIC (t.i. Bela knjiga, Rumena knjiga ipd.). 

S prevozno pogodbo se lahko uredi prevoz stvari ali prevoz oseb. S tovrstno pogodbo se prevoznik zavezuje, da bo prepeljal na določen kraj kakšno osebo ali kakšno stvar, potnik oziroma pošiljatelj pa se prevozniku zaveže, da mu bo za to dal določeno plačilo.

Z licenčno pogodbo se dajalec licence zavezuje, da bo pridobitelju licence delno ali v celoti odstopil pravico izkoriščanja nekega predmeta industrijske lastnine (npr. patentiranega ali nepatentiranega izuma, tehničnega znanja in izkušenj, znamke, vzorca, modela), pridobitelj pa se zavezuje, da bo dajalcu licence v zameno dal določeno plačilo.

S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi, in pa pravico do plačila za svoj trud, če se nista pogodbenika kako drugače dogovorila. 

S komisijsko pogodbo se komisionar svojemu naročniku (tj. komitentu) zavezuje, da bo v zameno za plačilo  oz. provizijo v svojem imenu na račun komitenta (torej na tuj račun) opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. 
Komisijska pogodba je zelo podobna pogodbi o naročilu in se zanjo tudi uporabljajo vsa pravila, ki veljajo za mandat, če se pogodbenika nista kako drugače dogovorila. Pomembna razlika med obema pogodbama pa vendarle je v tem, da ima komisionar pravico do plačila celo v primeru, da plačilo morda ni bilo izrecno dogovorjeno.
Komisijska pogodba se pogosto uporablja za potrebe prodaje različnega blaga. Naročnik (komitent) komisionarju izroči določeno količino svojega blaga, komisionar pa za to blago najde kupca, z njim sklene prodajno pogodbo in mu izroči blago. Komisonar nato naročniku preda poročilo o opravljenem poslu, prejeto kupnino in seveda račun za plačilo svoje storitve. Pri tem je pomembno vedeti, da ima komisionar na naročnikovih stvareh, ki so predmet komisijske pogodbe in s katerimi v ta namen razpolaga, zastavno pravico.

Š S špedicijsko pogodbo se špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu na računa naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo.
V špedicijski pogodobi je lahko izrecno dogovorjeno tudi, da lahko špediter sklene prevozno pogodbo in opravi druga pravna dejanja v tujem imenu in za tuj račun, tj. v imenu in na račun naročitelja.
Špedicijska pogodba sicer sodi med pogodbe, katerih vsebino izrecno ureja Obligacijski zakonik, vendar pa je to po svoji vsebini nekakšen hibrid, za katerega se smiselno uporabljajo tudi pravila o komisijski pogodbi ter o pogodbi o trgovskem zastopanju.

S pogodbo o organiziranju potovanja se organizator potovanja potniku zavezuje, da mu bo priskrbel nabor storitev, kot so prevoz, bivanje in druge s tem povezane storitve, potnik pa se organizatorju zavezuje, da mu bo za to plačal določeno pavšalno ceno. Pogodba mora bodisi biti  sklenjena v pisni obliki, bodisi mora organizator potovanja potniku najpozneje ob sklenitvi pogodbe izdati potrdilo o potovanju.

Za organizatorje potovanj in gostince lahko pride v poštev tudi pogodba o najetju gostinskih zmogljivosti oziroma t.i. alotmajska pogodba. Z alotmajsko pogodbo se gostinec turistični agenciji zaveže, da bo dal v določenem času v določenem objektu na razpolago določeno število ležišč, nudil osebam, ki jih bo poslala agencija, gostinske storitve, in agenciji plačal določeno provizijo. Agencija se v zameno gostincu zavezuje, da si bo prizadevala gostinske zmogljivosti zasesti oziroma da bo gostinca v določenih rokih obvestila, da tega ne more storiti, ter da bo plačala ceno opravljenih storitev, kolikor je najete hotelske zmogljivosti izkoristila.  Takšna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki.