»Ej, a imaš kak šimel? Daj, rabim en šimel!«
Šimel? Šimel…
No, verjetno vsi vemo, kaj je to »šimel.« Šimelj je zastarel slovenski izraz za obrazec, torej za neko obstoječo in v naprej pripravljeno formo z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke. Moj sogovornik je seveda imel v mislih že napisano nekakšno tipsko besedilo njegovi konkretni situaciji primerne pogodbe, npr. darilne, kupoprodajne, morda najemne ali celo pogodbe o zaposlitvi, v katero bi lahko brez pretiranega miselnega napora le vnesel sebi ustrezne datume in druge številke (npr. ceno), preostali »bla bla« pa bi ostal nespremenjen.
Hmmm, takega šimeljna pravzaprav nimam… V čem je težava? Hja, v tistem »bla blaju«. Še tako preprosto besedilo neke pogodbe, iz katere so izpuščene vse konkretne bistvene sestavine, je moral najprej nekdo bolj (ali manj) skrbno sestaviti upoštevaje predpise in z uporabo svojega (ne)znanja, preden je besedilo izgubilo bistvene sestavine pogodbe in zaokrožilo po svetu kot cenen ali brezplačen vzorec, ki ga tako radi uporabimo ne glede na specifiko konkretne situacije. Dejstvo pa je, da mora vsako pogodbeno besedilo, tudi tisto z vzorca, ustezati temeljnjim zahtevam pogodbenega prava in dodatnim zahtevam konkretnega tipa pogodbe, morda pa tudi kakšnim posebnostim konkretnega razmerja, ki naj ga ureja; obenem mora slediti vsem spremembam relevantne zakonodaje, če naj gre za besedilo, ki bo na koncu obveljalo kot pogodba in bo zavezujoče za vse vpletene, hkrati pa bo vsebinsko korektno in bo vsebovalo varovala, ki naj v čim večji meri preprečijo bodoče zaplete in spore med strankami.
Drži, pogodbe so lahko, kadar urejajo jasna in nezapletena pravna razmerja, kratke in enostavne. V takšnih primerih vzorci niso nujno tako zelo problematični, saj nam ponujajo hitro rešitev: besedilo je že sestavljeno in ni nam treba izgubljati časa in denarja z njegovim sestavljanjem. Ni pa vedno tako. Zlasti daljše in kompleksnejše pogodbe so daljše z razlogom, saj urejajo kopico vprašanj, ki bi se v določenem pravnem razmerju lahko pojavila. V takšnih situacijah so vzorci mnogokrat neprimerni, saj vsebujejo neustrezno, morda celo zastarelo ali pa nerazumljivo besedilo, katerega pomen nam dejansko ni nujno povsem razumljiv. V takšnem primeru s sprejemom besedila podpišemo zaveze, ki sam niso v celoti razumljive; strogo tehnično gledano nam v takšnem primeru manjka prava volja kot eden temeljnjih pogojev za obstoj in veljavnost pravnega posla, pogodba pa je v takšnem primeru nična.
Torej, ali imam kak šimelj…? Nekritično uporabo vzorcev kot nekakšnih bianco listin na splošno odsvetujem. Strošek strokovne priprave (ali vsaj pregleda v naprej pripravljenega besedila) enostavne pogodbe je relativno nizek, saj ne terja pretirano veliko časa. Bodo pa posledično naši poslovni odnosi pravno pravilno, korektno in predvidljivo urejeni, potencial za bodoče zaplete in spore pa močno zmanjšan.
(Ne, šimeljna pa nimam, moj konjič je rjavec. 😊)